ko si jo spet spoznal je bila hladna

ne kot špricer, ampak kot tisto

pivo, ki ga daš v skrinjo in pozabiš nanj

osvajal si jo, kot je Julij Cezar Evropo

po predaji te je pomolzla že pred svitom

plesala sta kot galeb, ki ga odnaša maestral

rahlo pijana od nedolžne kupice prvih mesecev

a hudič je v podrobnostih, ki se prikradejo

in kradejo iskre trenutke in jim dajejo nek

brezvezen podton običajnosti

in potem se poleniš v njej, z njo, pozabiš na

tiste mesece in trebuh zraste, obema

a hudiča ni v drobnarijah, ki delajo razliko

tiste prismojene malenkosti štejejo dvojno

in otroci zrastejo in ti si star in se ločiš

ali pa se ne ločiš, samo malo odmakneš

in reminesciraš

včasih je kot včasih in si rahlo mlad, mladosten

in vmes zdirja pet let, malo manjka, da si ne

nabaviš supa, čeprav veš, da je butast

a butast si tudi sam, večkrat na teden

in se kitiš z neumnimi tetovažami

brezvezne nianse življenja

in potem misliš, da si spet mlad in si strgaš križno vez

in potem greš tri dni na morje

in izgledaš kot en Urugvajec

vmes pozabiš poštevanko

in se je zopet spomniš

tri krat tri je devet

normalno

devet krat devet je

devetkrat več

logično

enainosemdeset boš star

ko premineš

sinu boš v oporoki zapustil

družinske travme

še vedno ne razumeš staranja

koliko let moraš imeti

da postaneš zagrenjen star kurac

in zakaj ti uspe le občasno

na pomolu v Trstu sedi človek

ki se spozna na te stvari

z eno roko lahko odpneš modrček

vezalk pa ne uporabljaš več

neizogibna je smrt

izogibno je življenje

ni vse črno in belo

razen, če si daltonist

ključ je v zapisovanju

več njih v predalu s ključi

ta predal je ključen

še vedno piha maestral

in si zaboga ne moreš prižgati čika

brez čika pa težko pišeš

ker najbolje tuhtaš, ko kadiš

Mario Ruopollo