
držim te v rokah
obračam te in občudujem
prestal si vse
vojne
teptanje
vozili so te iz gomile na gomilo
a ostal si isti
trden
neuničljiv
rodil si se z zemljo
vedno si se je oklepal
in če te vržejo v zrak
se vedno vrneš k njej
s teboj gradijo
nate polagajo asfalt
a ti si še vedno ti
nihče te ne sprašuje o zgodovini
a veš o njej več kot mi vsi
ko bom umrl
se boš ulegel name
in me pritiskal k materi zemlji
ne boš dopustil da me odnese v nebo
nikomur ne boš povedal kaj je z menoj
ti si se rodil z njo
z njo boš umrl
Pohandy to si pa tako čutno
Napisal o zemlji in vse drži.
Res lepo.
Lepi dan ti želim
Irena
zanimivo razmišljanje, pretvorejeno v pesem. Kamen, ki si je zaslužil poetični spomenik.
LP, Lidija
Bravo
... je pa še skrit en škratek v nebo.
Čestitke.
Lp, M
Pa še en: neboš pisano skupaj.
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: pohandy
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!