SONET OB KONCU MARCA
Človeštvo vsak dan nosim na obrazu;
se v vsako gubo prednik mi odtisne,
so v porah ženske srčne, neodvisne.
Polt loščijo mi v zgodovine mrazu.
Vse majhne one v vsiljenem porazu,
vse tlačenke ki tujec v kot jih stisne,
vse modre velikanke. Neizbrisne.
Orale vigred mi v kraljevskem jazu.
Bedele v skrbni brigi in molile.
V zrcalih vidim vas, predrage mame!
Ki pred menoj ste sto življenj nosile.
Vse celice v telesu ve ste, zame,
za sestre, brate moje, napojile.
Vzgojile ste gospodiče in dame.
Iz prve pesniške zbirke:
ENA - je ali ni nobena?
(Ženske (v) pesmi: otroku)
WAW! Občudujem in ti ploskam! To si bom pa prav sprintala!
Čudovita. Mogoče si samo pol leta prezgodnja :)
.jpg "Nada")
Hmmage ženskam, ki so tisočletja gredila našo družbo ... in vsakega od nas. Bravo!
Ronja :) hvala
Borut, ta je bila za 2024. Hvala.
Nada, res. Poklon našim prednicam.
lep sonet, homage ženskim prednicam.
Morda bi lahko imel ločila, saj je klasično izveden, v jambskem enajstercu in z zaključenimi povedmi, tako da mi ni čisto jasno. zakaj se se odločila izpustiti ločila in velike začetnice, ampak ti si avtorica, ti že veš, skratka, ok sonet.
Lp, Lidija
Hvala, Lidija, za črtici.
Res bi lahko dodala ločila. Se da to še spremeniti?
Pozdrav tudi tebi, tolminka.
Ja, se da. Lahko " odčrtam", potem popraviš in podčrtam nazaj?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Maša GL
- 11. 08. 2025 ob 21:21
- Prebrano 634 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 207.22