Spomnim se, lani,

kako sem šla k tebi:

v tisti obleki, lepi, oprani.

A ti, kot da opazil me ne bi.

Stala sem tam,

kjer vedno si čakal:

ti si prišel, a nisi bil sam.

Si le pozdravil, a nisi počakal.

Jaz sem le stala,

bila sem brez diha:

kot kamen, kot skala.

Kot mrtva. A kot da vse niha.

Solze sem skrila,

pod lažno veselje:

vse v njih sem utopila.

Umrli so upi. Živijo le želje.

Katarina Ambrož