Brodnik Marija IX. (sonetto minore)
Prebudilo ga zvonenje
angelovo je češčenje
in poldanska sončna luč
požgečkala po podplatih
ga je češ, no, nehaj spati,
vstani, vstani, primojduš!
Res iz postelje mi vstane,
kot da ne imel bi rane,
si pretegne roke čvrste
in odrevenele prste,
stopa gor in dol po sobi
v silni dnevni tej svetlobi,
da prahu se delec vsak
v zraku kot zlato svetlika,
glej, Marija, čudež! vzklika
naš ozdravljeni vojak.
Hja, super. Marija spomni se še Palestinskih otrok, čeprav molijo k napačnemu bogu.
Čestitke k še enemu vznemirljivemu pesniškemu poglavju ...
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
- 10. 08. 2025 ob 13:05
- Prebrano 279 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 87.9