Res še nisem pozabila,
na pogled, takrat, med nama.
A ne bom nič govorila:
ti si tam in jaz tu, sama.

Vsak dan molim, da pozabim,
a ne morem, sicer bi!
Zdi se mi, da nekaj rabim;
to lahko mi daš le ti!

Vedno hočem te vprašati,
kaj ti misliš in če veš,
kaj želela sem ti dati?
Rada bi, da to poveš.

Ampak ti ne boš nič rekel,
to že vem in mi je žal.
Če že kaj, boš le izrekel:
Kar mi pišeš, nisem bral.

Katarina Ambrož