Brezsmrtna te vabim v območje brez plime,
brez dneva, brez vetra, z odejami ivja.
Tam name te veže nebrzdanost divja,
ki v goltnost prihodnjih mor tke nove rime.

Naj vzamem te. Prej téga še nisem znala,
saj mnogo davnin je prekrilo vzbrstline,
brezzobe noči so požrle spomine,
ki sva jih neskončno nezrela skovala.

Odplaknjena noč ljubi najini smrti,
ko zvezana v breznu iz sebe beživa,
raztreščena v sence pod máhovja prti

in v čas, ko sva še Bila, spet si želiva.
Ne moreva, vsi so pontoni podrti.
V lebdeči sopari „Bilo je“ prebiva.

Lidija Brezavšček - kočijaž