Pravijo, če razlagam svoje pesmi, se ne spodobi. Če razlagam tvojo, in si zamislim dvoje: Kaj bi jaz hotel z njo povedati, če bi bila moja; seveda tega nebi smel, ker pa ni moja, lahko. In drugo, da si drznem razmišljati, kaj jaz mislim, da ti misliš. Oboje gre z roko v roki. Razliko veš samo ti. Bralec pesmi, ki sebi razlaga pesem nekoga drugega, je tudi neke vrste pesnik; pesnik v najemnem stanovanju. 

Če si zamišljam, da je to moja pesem: Napisal sem res lepo pesem. Bere  se tekoče, tekoče se sliši. Če si zamislim tehtnico, na levi je samostalniška fraza v vlogi teme, na desni pa glagolska fraza, je prva kitica močno nagnjena na desno. Glagoli razgibavajo sceno. (dišijo, zvenijo, sive spijo, tiho ždijo, prah pojijo). 

Stavek je kot enačba: 5+4 = 9. Samo tako, in nič drugače. Enopomenskost, značilna za vskadanje govorjenje. Poezija obrne enačbo: 9 = 5+4, 3.3 ... praktično neskončno možnosti, a nobena od teh ne more biti, kaj drugega kot devetka. Nekateri računi so nam bližji, lepši kot verzi v poeziji. (glej mojo včerajšno pesem.) In kako lahko iz enopomenskosti naredim večpomenskost? Tako da enačbo obrnem.  Tebi je to uspelo v glagolih. Na koncu verzov so glagoli. V drugi se zadeva obrne. Na koncu verzov so samostalniki. V tretji kitici pa se med močno čustveno vsebino; expresivnostjo, ne morem odločiti med glagolom in samostalnikom. 

Na začetku je tehtnica močno nagnjena na glagolsko stran, v drugi na samostalniško, v tretji se urevnovesi.  

Lp; Marjan 

Kako bogata spremna beseda. Hvala za poglobljeno branje.

Lepa

Maša lepo pozdravljena.

Sem prebrala tvojo pesem

In Čudovita je. Ja, stare pesmi

Bodo vedno dišale v njih je

Tisto nekaj kar ne mine.

Želim ti lepi dan.

Irens

damjana

IŽ - lev

Hvala za postanek in lepe misli.

Pozdrav!

... v njih modrosti tihe ždijo ...

Lepa.