Poznal jo je iz časov, ko sta oba še verjela, 

 da bo življenje nekam pripeljalo.

Takrat sta pila vino iz plastenk in spala na tleh,

ker je bilo to boemsko, ne revno.

Zdaj sta pila isto vino, a na kavču, ki je smrdel

po vlagi in porazih.

Rekla mu je da je našla novega. Takšnega, 

ki ima službo, avto, prihodnost.

On je samo prikimal, nato pa ji natočil še en

kozarec - za pogreb tistega, kar sta bila.

Ko je zaspala, je sedel k oknu in kadil.

V žepu je našel prazno vrečko hašiša in se

spomnil, da je vse kar je iskal, vedno bežalo

hitreje od njega.

Zjutraj so ga našli na tleh. Kozarec razbit.

Edini opomnik na njegovo svobodo je bil 

pepel na preprogi.

Taras Miller