Najbolj tuja tišina je molk.
Včasih jokam besede v veter
in slišim samo njihov mrzli odmev.
Včasih nihče ne poljublja brazgotin
s poti mojega časa.

Molk je najtemnejša noč duše.
Zlomljena, v dežju negibena,
objemam svojo izmučeno žalost.
Odčaran, svet pada s tečajev
in vsako novo jesen je slutnja smrti ostrejša.

Duša je kakor otrok, ki išče bližino.
Med belimi sohami izgubljenih ljubezni
lovim odseve pokopanih sanj,
da bi s sencami spominov obarvala temo,
da bi pretkala s toplino korake, onemele v samoti.

cofkka