Ne ustrahuj me dobronamerno.
To so počeli že z mano doma.
Pazi da komu se ne zameriš,
tišje govori in ne sprašuj.

A zdaj jih imam že čez 30 let
In nisem več ta – ubogi otrok.
Ne ustrahuj me dobronamerno,
ker več nima isti efekt.

Še bolj jasnó in razločno bom vpila.
Še bolj se bom zavzela za stvar.
Še bolj bom s prstom kazala razpoke,
zato ne ustrahuj me dobronamerno.

To ni skrb in ni ljubezen, to še prijateljstvo ni,
to je le ego – potuhnjeno misli, da pred menoj v celofan je skrit.
Zato ne ustrahuj me dobronamerno,
ker trudim se bit čim manj hipokrit.

Preveč dovoliš si, preveč stopaš vame.
Pred vrati potrka se in za trenutek postane.
Nikoli se notri z vso silo ne plane.
Toliko pravo prijateljstvo stane.

Postoj, počakaj, da odprem ti dostojno.
Da vratni podboj bo ostal še na štokih.
In ne ustrahuj me dobronamerno,
ker varnost lebdi v nasmehih širokih.

Ne misli, da nimam pojma o svetu,
čeprav precej mlada, a nisem neumna.
Že res, da nevem vsega in o vsemu,
pripravljena nisem čisto na vse.

A hitro učim se, hitreje kot ti celo
nedam se, vztrajam in prav je tako
in to ni trma, to ni nadutost,
temu pravijo volja zvedava.

Ne misli, da sama sem in da me strah je
in tudi če bi bila, ljubim se nadvse.
Ne misli, da uboga sem in čisto nedolžna,
moj videz vara, moja duša je prožna.

Spreminja oblike, človek verjel nebi
kakšne gimnastične gibe vse zmore.
Zdaj doli, zdaj gori... ukrivlja se in polne,
pridno beleži vse, nima zavore.

Avtonomija sem končno postala,
lahkó dovolim si in uradno izrečem, da:
SEM PRESTARA ZA VSE TE FORE!
Dobim alergijo, vročico in mozolje.

Zdaj moški spoštujejo me bolj kot so včasih,
bolj kot so me pri dvajsetih letih.
Zdaj žene so tihe imajo izbiro:
lahko obrekujejo ali molčijo.

Ref:
Svet ne vrti se tako kot si mislil.
Niso za hec čustva streljali z lokom,
nanj slutnje zapisali z opozorili:
"Shranjujte - nedosegljivo - otrokom."

Vanilija