veter sem
brez domovine
brez korenin
brez obstanka

le ljubezen je v meni

bežim
ko me je strah besed
bežim
ko me je strah tišine
bežim
ko me je najbolj strah
sebe
ko sem
in ko me ni

le hrepenenje je v meni

nihče me ne more ujeti
nihče me ne more imeti
sem samo svoj
talec bolečine
jetnik temnih ječ
ki jih gradim zase
v obupih noči

le bridkost je v meni

razpete duše
niham
proti svetlobi
proti temi
tja in spet nazaj
vedno znova
z bojnimi barvami na obrazu
si v dlan vrezujem smrt
za tisti dan
ko bom končno srečal
ko bom končno našel
ko bom končno spoznal
samega sebe

cofkka