Povej mi žalost, zakaj na mojih prsih

ti prijetno in udobno je sedeti,

zakaj ne znaš pustiti me na miru

in nekam daleč, za vedno odleteti?

Če bi lahkó, bi s prsi te odložil

in kakor nekdaj, dih bi srcu dal,

da ne bi čutil, kako boš spet tiščala,

še nocoj, ko sam bom spet zaspal.

Prosim žalost, dovoli si oditi,

nekam daleč, kjer več te ne spoznam,

ne morem več, ne morem več trpeti,

čeprav življenje prekleto rad imam!

VonMann