Po istih brveh in istih poteh,
srečo grem iskat v ljudeh.
Ali že spi, ali kje tiho ždi,
le droben nasmeh jo prebudi.

Iskra v očeh, šop prijaznih besed,
lahko v grenkem čaju tvoj so med.
Če v stiski komu le rokó podaš,
takrat boš srečen – s tem, kar imaš.

Zjutraj ne prebujam se ob pravi kavi,
zlata ura mi časa po meri ne postavi.
Vseskozi prebujajo nam žalost v očeh,
ljudje, ki ne hodijo po pravih poteh.

Kdo resnico na plano bo dal?
Bogat človek nekoč je nesrečen postal.
Priznam, včasih ista pot se dolgočasna mi zdi,
kadar prezrem čisto preproste stvari.

Rok Leš