Ponoči
Ura je okoli enih ponoči. Berem kratke zgodbe, mislim, da je Nabokov. Na moji desni so rumeno sivi kvadratki kavča, na moji levi neustrašni jazbečar. Sem in tja rahlo posmrči in zacmoka, včasih se celo čisto malo premakne. Spi ko klada. Skozi priprto okno prihaja prijetno topla noč. Na hodniku se prižiga luč. V sosednjem apartmaju nekdo na ves glas smrči. Noč kot vsaka druga. Okoli pol dveh se zbudijo muhice in vešče. Različnih velikosti in oblik. Letajo, kot bi jim kdo plačal za zamah s krilci. Kakih deset minut, čeprav se mi je zdelo, da je cela ura, norijo po stanovanjcu, gor, dol, levo desno, pikirajo, se dvigujejo. Jazbečarju se utrga in doživi vsaj tri živčne zlome, ko jih neuspešno preganja. Potem obupajo. Muhe, vešče in jazbečar. Jaz si za trenutek oddahnem. Ozrem se naokoli. Nad oknom počiva metulj smrtoglavec.
Dober zaključek, malce me zmotijo ustaljeni izrazi za primere, npr. Spi ko klada. ... Letajo, kot bi jim kdo plačal za zamah s krilci. Kaj meniš ti?
Lp, Ana
Ja, je res, ampak morda, kaj pa vem, sem hotela vse zapeljati v zelo običajne in dolgočasno ustaljene vode, da je potem presenečenje večje. Bi pa dala morda trdno spi ... Letajo, preletavajo, se dvigujejo in spuščajo. Bi se ti to bolje bralo?
Ja, manj bi me potisnilo v splošnost,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nezavilhelm
- 03. 08. 2025 ob 21:13
- Prebrano 290 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 150.56