Poznam plažo na Hrvaškem

V popoldanskem soncu se blešči, tisoče ter tisoče kamenčkov

in ozek pas morja, ki jih loči od mene.

Malonožnega mene, ki velikih oči gleda in leži in gleda in želi.

Poznam plažo na Hrvaškem

V popoldanskem soncu jo občudujem, ocenjujem razdaljo in se sprašujem,

Si res upam? Ali je vredno? Me moje tanke roke lahko spravijo na drugo stran morja,

vsaj preden sem večerja morskim psom, ki kraljujejo temni vodi?

Kot viharno morje ladjo me premetavajo vprašanja

Nato se zavem, kako lepa je šansa in ostane edino vprašanje časa.

Poznam plažo na Hrvaškem

Kjer sonce lepše sije, ko bije bitko s sončno kremo na moji koži.

Le pljunek me ločuje.

Morski tok zgleda lenoben in voda deluje mirno, ko jima predam svoje noge.

In strah in misli, težke nadloge, pustim za seboj ter posvetim se odpravi.

Jaz, odločen da zvem, če zaklad pred menoj res varujejo zmaji.

Poznam plažo na Hrvaškem

Bleščečo, neskončno, vse bliže in bliže.

Ko postajam manjši in ona večja, dvom me grize.

Ne more več, praznih rok in utrujenih misli.

Nekdo šel je na pot, sem mogoče jaz ta isti?

Zavem se, da plaža pred menoj, bila le lažni je bog,

vse to sem čutil, mrtev, utrujen, preden kopno imel sem izpod nog.

Poznam plažo na Hrvaškem

Bleščečo, neskončno, brez primere

Čas vrtim nazaj, presenečen, 

Nekoč, nekdaj, predstavljala vse, je moje želje.

A zdaj sem tu, končno tu, pod bleščečim soncem s kamenčki na tleh.

Gledam, zrem, togoten,

mogoče lepota, bila le v mojih je očeh?

In težje ter težje iz ran si dajem sol.

Imam novo vprašanje, je plaža res boljša, odkjer sem jaz prišel?

Poznam plažo na Hrvaškem

Plažo, za katero nekoč vse bi dal.

Sam ostajam, z vprašanjem,

sem plažo na Hrvaškem sploh kdaj poznal?

Mihaex