Bil je mlad in lep in bister;

znal ponavljati »imam te rad«,

govoriti o prebranih zgodbah,

sicer pa največ »o vremenu«.

O sebi pa ničesar ni povedal.

Vedno je zavil na križanke in članke.

V družini čutil se je poglavar,

govoril o politiki in »o vremenu«.

V penziji še vedno bil nekakšna je uganka;

vzvišeno je varoval podobo svojo,

želel, da svet bi se vrtel v njegovem slogu,

pogovor pa je skrčil le »na vreme«.

Nekoč odšel je daleč, na postajo zvezdno,

kjer merijo »vremenske dušne slike«,

in tam začel je gosto govoriti:

o travmah malčka, ki nezavedno čuti travme staršev,

o travmah mladca, ki želi preveč, a zna to skriti,

o travmah moškega, ki sploh ne zna čutiti s srcem,

o travmah, ki so zatajene, nikoli izgovorjene,

ker vedno skrival jih je z govorjenjem »o vremenu«.

Nada