sprva

misliš, da so vse najboljše besede že napisane.

a rojen si, da poskusiš.

in potem, enkrat,

ugotoviš:

niso besede,

je njihov vrstni red.

lahko recikliraš samostalnike,

ne moreš reciklirati namena.

zvezde to počnejo že tisočletja.

pa še vedno ne vedo,

ali želijo sijati –

ali pa zgolj obstajati tam, kot igle v poliestrski tkanini,

ki naredijo vso črnino okoli –

da se zdi –

še bolj –

nezakričljiva.

besede bodo vedno prišle.

prišle bodo: osamljene,

praskajoče,

z prijateljskim obrazom in mesarskim nožem.

njihova naloga je,

da ranijo in vsiljujejo;

tvoja dolžnost je, da jih ukrotiš in

narediš, da plešejo.

vsako pisanje

ima past

ali obljubo.

včasih je to eno in isto.

to je čudovit kraj,

a smo pristranski.

kar se nas tiče –

je to lahko odpad.

osamljena zvezda,

4,2 svetlobna leta stran,

najbližja zvezda,

od katere ne občutimo topline,

se sprašuje:

kaj sem naredila narobe?

ampak, veš,

začenjam misliti:

napačna stvar

lahko daje prav tako dober občutek

kot najboljša stvar.

odvisno je od tebe –

tvoja izbira je:

to je tvoje srce;

svoboda pride v drobnih napakah.

Hors