Vsi

kdaj padejo in vstanejo,
se dvignejo iz téme.

Do gležnjev v vodi
hlastajo za zrakom,
uspejo zlezit na površje,
kot neopredeljena zmes tišine.

Za zidovi igralnic se sliši njihov utrujen jok.

V rujni zarji pogosto zagorijo mansarde.

Deroče vode pobegejo iz svojih strug.

Trikrat
za vrst
iz ust opojnega polmraka

lezejo koščki obnovljenih sestavljank.

Iste figure z njimi igrajo šah.

Tudi zadnji v igri je suženj lastnega ega.

Znajdejo se v družbi enakovrednih.
Vztrajno rastejo,
odkrijejo poti
izven tokov, smernic.

Kot podložniki izbranih vrst
prepoznajo strah
v njihovih očeh.

Brezbrižne,
okrutne,
neizprosne,
na videz pripadne
načelno zveste ...

Prav vse se rade
priklenejo ob okove,
na platna.

Obesijo na visli
svoje krhke duše,
katere postopoma najeda ponos.

Razbohotene obstanejo zasidrane ob ostanke časa,
med drobirjem minulosti,
kjer se še vedno najde moč mehkobe s katero se da gnesti in oblikovati njihove nove podobe stvarnosti in kontekstov,
ki rahljajo trdne poglede za tja nazaj,
pa spet vnaprej.

Do naslednjič,

ko bodo ponovno prestopile

zastavljene meje,
bregove ...

Jernej Jager