V samoto
Tu odpade vsakdanji stres,
saj bližje si nebes.
Duša v miru najde raj,
ko doseže skriti gorski kraj.
Sokol seléc v skali zase se meni,
potok nemirno čez brzice se peni.
Kuščar na skali rad se ogreje,
oko zazre v zelene se odeje.
Oh, ko vidim tu gor vso lepoto,
razume ne vsak, zakaj grem v samoto.
Takšno pač je to moje zakrpano srce –
z vso silo ljubi naše gore.
Hitro oblaki in grom so sonce zagrnili,
brezskrbne misli nehote so strnili.
Z gamsom sva se komaj zgrešila,
vsak po svoje na varno se skrila.
Iz potoka zajamem na koncu vodó,
očistim pôt, dušo in tudi glavó.
Pred menoj se vije siva cesta –
čas je, da grem naprej – v nova mesta.
Pesem se me je dotaknila, kajti tudi jaz imam svoj kotiček v gorah, kamor se rada zatekam ... Dovolila sem si malo poseči vanjo.
Tako pa bi se glasila po moje:
Tu odpade vsakdanji stres,
tu jaz
bližje sem nebes.
Duša v miru
najde raj,
ki ga skriva
gorski kraj …
Sókol selec
se zase meni,
potok se čez
brzice peni,
kuščar se na
skali greje,
oko v zelene
zre odeje.
Oh, ko vidim
to lepoto,
samo jaz
vem, zakaj v samoto;
kaj čuti zakrpano
srce,
ki silno
ljubi te gore …
Oblaki so
sonce zagrnili
brezskrbne misli
mi strnili,
z gibkim
gamsom sva se zgrešila
oba na varno
sva se skrila …
Iz potoka
zajamem vodo,
očistim pót,
si dušo, glavo.
Pred menoj
se vije cesta,
grem naprej - v nova mesta.
Hvala vam, da ste mi pokazali, kako se da še bolje! Zelo lepa "očiščena" verzija.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Rok Leš
- 30. 07. 2025 ob 07:41
- Prebrano 206 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 66.1