Vsi imamo energijo.

Moja je izredno močna, 

dostikrat preveč pretočna,

včasih je zares mogočna.

Vsem sem rada jo predala

in obstoj sem svoj izdala.

Ne sprašujem več po vzroku.

Ker tako se je zgodilo.

Čas mi je zagotovilo.

Znova mi jedro odkrilo.

Sem se drugim odtujila

in se sebi posvetila.

Ne, ne nisem izgubljena,

jasen smisel je namena,

sebi danega objema,

to potreba je iskrena.

Tisto kar me izčrpuje,

rane mi nevidne kljuje,

a me hkrati oblikuje.

Ni le noga v zglobih toga.

Duša je postala groba,

kot da se mi tiho roga:

"Si zdaj vzela čas boš zase,

 in preštela svoje klase?"

Res sem marsikaj odkrila.

V meni sreča izmuzljiva, 

ker bila sem ubogljiva, 

le za druge ustrežljiva.

Zavrniti nisem znala,

da ljudi ne bi odgnala,

v strahu, da ostane sama.

Končno sem ugotovila,

da sem sebe zatajila.

Prazna sem se prebudila. 

Svet se zame ne ustavlja.

Moj na novo se postavlja.

Skrb posvečam najprej sebi.

Egoizem, to ni kača,

sonce sreče mi obrača,

voljo do življenja vrača

in edina terapija,

moja bistra fantazija.

Res se vse je spremenilo.

Še sem jaz, a sem drugačna,

je esenca bistva zračna,

moja misel ni oblačna.

Res, priznam si vse kar zmorem

se ustavim, ko ne morem.

Danes čutim, spet sem močna.

Energija več ne sniva,

zdaj kar vre in se razkriva,

včasih v pesem se izliva.

Ko začutim jo zapišem,

svojo dušo v verzih rišem.

olgasem