rekli so mi naj se nasmehnem
kot da je to preprosto
kot da ga lahko
pobereš v trgovini
med pivom in
cigaretami.

a življenje ima zobe
in imam ugrizne sledi
na srcu
od juter ki so prišla prezgodaj
in noči ki se nikoli niso končale.

sedel sem na robniku nekoč
gledal sonce
krvaveti čez stavbe
kot da ve nekaj
česar jaz ne.
videti je bilo kot da
so nebesa pozabila svoj naslov.

a pekel:
pekel mojega ni pozabil.

hišnik trka
kot smrt v mokasinkah
in s službami je tako -
vedno jih "začneš naslednji teden."
včasih sem molil
zdaj pa samo pijem.
isti rezultat
manj razočaranja.

a potem -
se je zasmejala.
v mali gostilni na Cankarjevi
z odrgnjeno skodelico
in preveč sirupa na toastu.

kot da je svet ni nikoli zlomil
niti enkrat
niti približno.
in nekaj je počilo
v mojem prsnem košu.

ne bolečina
ne sreča
samo zrak -
pravi zrak
tak na katerega pozabiš
ko predolgo živiš pod zemljo.

vprašal sem jo po imenu
nasmehnila se je
rekla "Zgledaš
kot da nekaj čakaš."

in morda sem res.
morda Bog ni
nek bradati pankrt
na nebu
morda je le trenutek
ko nekaj nežnega
prereže beton.

kot potepuški pes
ki ti poliže roko
ko so vsi drugi odšli.
kot sonce
skozi razbito okno -
kot ona.

ni me zacelila.
ne verjamem v to.
a smejal sem se
ko sem polil kavo
po srajci.
smejal sem se
kot da ni pomembno.

in morda
je zato bil nasmeh -
ne da skrije gnilobo
ne da lažno pokaže srečo
ampak da pove
"Še sem tukaj
prekleti svet.
Še sem tukaj."

in to zadostuje.
morda je
to vse kar je Bog
kdaj hotel od nas.

Hors