Stopila si izza kota hodnika,
hladna,

temna in motnega pogleda.
Jeseniški bloki in njihova hladnost, njihova odsotnost v današnjem času.

V njih odzvanjajo tvoji tihi koraki še tri dni po tem, ko si že prišel domov.

V zraku je čutiti železo in teža na pljučih ti ne pusti globoko vdihniti kajti,

ko boš lahko prvič zares zadihal boš že sedem metrov pod zemljo.

Vsi te poznajo a nihče te ne čuti zares, vedo vse o tebi a ne nevedo kdo pravzaprav si ti.

Človek,

sam,

utrujen in poražen.
Vdihneš še zadnjič,

globoko in prisotno kot, da veš kaj te čaka.

mejremameri