Prišla je ob polnoči, brez bunde, samo v

starem puloverju, moker sneg ji je kapljal z

las.

Na mizi je našla zadnji kos hašiša, že skoraj

suh in trd, kot star kruh.

Zavila ga je v list papirja zvezka, ker ni bilo

več cigaretnih papirjev.

Sedela sva na postelji, noge sva imela

prepletene, kot stari kabli.

Prvi dim sva delila, drugi je ostal pri njej.

Medtem ko me je jahala, se je smejala v zrak

- rekla je, da je slišala, kako v radiatorju poje

voda.

Rekel sem:"Ne govori neumnosti."

Rekla je:"Pa saj je vse neumnost."

Ko je vstala, je še vedno kadila. Pogledala

me je čez ramo, kot da bi hotela nekaj reči.

Namesto tega je ugasnila dim na robu

okenske police in odšla bosih nog v sneg.

Jaz sem ostal - v ustih sem še nekaj časa

čutil njen dim. Potem ni bilo več nič.

Taras Miller