Ob potoku žuborečem

poje mlada deklica,

ob prizoru silno redkem,

meni se srce smehlja.

Tiho hodim, da ne zmotim,

njene pesmi radostne,

v mislih skupaj z njo zapojem,

ganjen brišem si solzé.

V hipu pred očmi zagledam

star prizor iz mladih dni,

ko se pelo je pogosto,

ob večerih sred' vasi.

Prepevanje je blagodejno

bilo za dušo in telo,

ko nas pesem je združila,

zares bilo je prelepo!

Čas je marsikaj spremenil,

spontane pesmi slišat' ni

a se prepeva še veliko,

se jo ohranja, še živi.

Pevski narod, naš slovenski,

je vedno bil in vedno bo,

v svojem srcu pesem nosi,

doklér bo tukaj, bo tako.

tolminka