sedeš v bar, kjer cvrčanje ne prihaja od žuželk,
ampak od neonskih cevi,
ki umirajo počasneje od večine ljudi.
kelnarca ima oči, kot da je že vse povedala
in zdaj samo še posluša,
za vsak slučaj, če kdo reče kaj novega.

tvoj stol škripa kot resnica,
ko si jo prepozno pripravljen slišat.

zunaj je sonce.
v resnici belo.
svetlo kot laž, ki prepriča množico
da je zlata - in to jih greje.

ti pa sediš v senci lastne tišine,
razmišljaš o tistem trenutku,
ko si prvič zares videl svetlobo
in ti ni bilo nič toplo.
bilo je, kot bi te pogledal mrtvi stric
in rekel:
"Vse bo v redu,"
z rahlim nasmehom,
ki se ne navezuje več na ta svet.

odmikanje je vežba
brez kart, brez kristala -
samo ti in večer, ki noče umret.

ljudje znajo bežati
kot da jim je življenje na petah,
čeprav jih nič ne preganja,
razen praznina,
ki ne nosi pasjih zob,
ampak mehke, bele rokavice.

ljubezen je najbližje čudežu,
in najhitrejša pot do samote.
zadnje rože, ki jih podariš,
vedno dišijo bolj po tebi,
kot po njej.

ampak sonce ...
je belo.
in zdaj to veš.
in zdaj ne moreš nazaj.

življenje nikoli ni bilo zlato,
ampak jebeno svetlo.
preveč svetlo.

in mi smo škilavi bogovi
z madeži po prstih,
ki se delamo,
da pišemo pesmi,
namesto da priznamo -
da nočemo biti tukaj,
ampak se preveč bojimo oditi.

Hors