
Za zajtrk mi sonce rumeno prebudi,
z dlanjo mi zeleno poljano pokaži.
Tam gerbere rdeče še vedno cvetijo,
od nekdaj tja zate s pogledom hitijo.
Natočim ti prvo skodelico kave,
popij jo počasi, ostani pri meni.
Rad s tabo pohajam v zaplatne dobrave,
drugačni so časi – v objem jih zakleni.
Kosilo naj čaka, naj duša počiva,
ko rože zalivaš, ljubezen je živa.
Podnevi, ponoči, rastejo sanje,
še ptici na veji verjameta vanje.
Zvečer mi pokaži vse zvezde in luno,
ter z mano zapleši na godčevo struno.
Ko nočna tišina bo legla na naju,
še vedno bom hodil za tabo v raju.
Lepa, čudovito romantična
Pesem veš.
Lepi dan ti želim
Irena
Irena, me veseli, da si kot Prva izpostavila rdečo nit pesmi, ki bo ena izmed osrednjih v moji naslednji pesniški zbirki.
Nada, res je, tudi sam jo rad večkrat preberem. Naj poboža bralce.
Tuskulum, vsak je po duši malo romantik priznam, jaz sem malo bolj:)
Tak ljub, blag, romantičen pesniški izraz.
(✿ ‿✿)
Tolminka, me veseli, da ti je všeč. Vse Dobro želim.
Ronja, hvala za pesniški dotik. Lep pozdrav.
Damjana, lepo, da nas je več romantikov, hvala za dotik. Vse Dobro želim.
Spremenjen naslov iz Še ptici na veji verjameta vanje v nov naslov Verjeti v sanje. Ne glede na klišeje v tej pesmi - bralci še vedno znova radi prebirajo take romantične pesmi. Hvala vsem, ki ste jo prebrali, ocenili, ali jo dali v izbor. Jaz jo bom objavil v naslednji pesniški zbirki.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: F2#Caki
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!