
No … zdaj, ko stopaš proti sedemdesetim, je res nenavadno, da ne veš več, o čem govoriti s svojimi otroki. Moji – odrasli, odseljeni – o čem torej?
Če opazim, da so se zapletli, tako kot sem se nekoč znala tudi sama, in zdi se mi, da se je najmlajši sin pravkar zapletel – kaj naj mu rečem? Naj pljunem v obraz podobi razumne in brezmadežne matere, kakršno si je o meni ustvaril?
A kaj mu bo moja razumnost in brezmadežnost? Če jabolko ne pade daleč od drevesa, zakaj je zamočil prav ob meni – brezmadežni? Ne, to bi bilo, kot da ga zanikam. Naredim iz njega bedaka.
Najbolje, da priznam svoje grehe – in če bo treba, še kakšnega dodam, da zadiši po resnici.
Ampak kaj pomeni, da se je prek tenderja nevarno zapletel z neko kokoško? Tako mi je rekla hči, potem pa ugriznila vase in utihnila. Ko sem jo vprašala, kaj je tender, ni rekla nič – če ne štejem tistega njenega hihitanja, ki se mi je zdelo vzvišeno, skoraj posmehljivo.
Takoj sem poguglala pojem tender, in tam piše: prvi vagon za lokomotivo, v katerem se shranjuje gorivo, orodje, mazivo; ali pa – tovorna prikolica; ali pa – javna razpisna ponudba …
Kam se je torej zaplezal moj sinko?
Po telefonu se mi je zdel otožen in zaskrbljen. Zadeva je očitno resna – sicer ne bi bil tak.
Čeprav ne vem, kaj je tender, je verjetno kokoš kakšna punca, ki mu kljuje po glavi. Ali pa on njej.
Kljuvanja pa poznam. Kljuvalo se je že v mojih časih, še preden sem srečala njegovega očeta.
Ampak – ali naj res pred njim razgalim svoje kljuvajoče grehe, do gole, do popolnoma gole kože?
Nimam nič proti nudistom. Tudi jaz se slečem, ko skočim v kad – in zakaj bi moralizirala, kje in kako se kdo sleče, če se tudi nudisti oblečejo tam, kjer se oblečem jaz.
Ampak pred sinom še nikoli nisem paradirala samo v spodnjicah – kaj šele brez njih.
Tole o nudistih in spodnjicah zamegljuje bistvo. Ko bom govorila z njim, ne smem mahati z metaforami. Tok mojih prispodob ni pomemben.
Pomembno je, da se odločim – bom v tej briškuli vrgla malega ali asa?
Spet pretiravam z metaforami. Grozna sem. Šopirim se z njimi, pa še vedno nisem dojela, še vedno nisem povezala – tiste vražje tenderje.
Tudi mož je rekel nekaj o vagonu, o prikolici, ali o razpisni ponudbi …
Nisem ga hotela vpletati, preden se ne vidim s sinom. Samo debelo me je pogledal, kaj mi zdaj hodi po glavi.
Odločena sem! Povedala mu bom, kako je nekoč bilo z mano in mojim kljuvanjem. Gole, suhe resnice. Brez pentelj.
…A bo kaj pomagalo?
Če bi pomagalo, se vojne ne bi ponavljale. Svet bi se že davno nekaj naučil iz lastne zgodovine.
A očitno – se ni.
Presneto. Očitno brez metafor ne znam. Zdaj sem v zgodbo vlekla še ves svet in pri tem skoraj ponižala tisto malo, a toplo zavetje – mamo, ki jo razganja od skrbi.
Morda je res najbolje, da ne rečem nič. Naj on spregovori, ko pride.
Kratko se javi:
Mama, ne morem priti
Kosilo čaka
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------
tender – hči ni rekla "tender", ampak Tinder – mobilna aplikacija za spletno zmenkarijo. Kaj pomeni spletni zmenki? No, poguglaj prevod.
Odlično
... zdi se mi, kot da se voziva v istem "tenderju", haha.
Lp, Marija
Zanimivo tole ... sem šele ob napisanem začela razmišljati, da tudi meni kdaj zmanjkuje tem za pogovore z otrokoma
tole s haikujem na koncu doda plast v odnosu :)
Čestitke za dramaturško bogato prozno- poetsko kombinacijo!
LP, Lidija
Hvala:) Zelo so me razveselili vaši odzivi in podčrtanje.
Lp
Komentiranje je zaprto!


Napisal/a: diksi
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!