En tkaj ldje sm vidu na svet,
da včasih res ni vredn trpet.
Pouhn foušije pa drhali,
k' se mi vali po glavi.

Nism jezn, pa čeprou sm trezn,
sm pa dobu občutk, da bi vsi radi
bli ta glavni,
se nosil po svoji promenadi,
iskal oblast pa občudvajne
za svoje traparije.

En tok bi si člouk predstavlou,
da je že vse vidu,
dokler ni bil na sosednem hribu.

Nova bedarija,
ista kurbarija.
Vaški stoiki in misleci
v lokalni beznici kujejo
nove teorije pa foušije.

Pa poglejmo še meste vragolije:
pisarnarji se po šihtu v gymu potijo,
se za lajke na Insta borijo.

Nej bo Janez al' pa čefur,
kok kul!!

Stara foušija, nova škrtarija!
Leasing, lajfstajl pa pašteta!

Zimzeleni komunajzer, večni ta beu
šeenkrat, zakaj bi jst trpeu?!

Vso jezo, ves gnoj od stvari, k' jih ni,
vso krivdo za use faljene poti,
k'r eno dediščino bomo pustil'
za use, k' se za nami bojo rodil'.

Do zdej sm se tolažu,
da temu tko ni.
Pol pač odprou sm oči.

In vidš, da je edin to naš dil:
Lajkejmo, pametujmo, da bomo gnojil',
k' o čem pa druzga bi se sploh še menil?

entc