pogled skozi okno
na peronu mož
ne poznam ga
tam stoji in nekomu maha
nekomu na vlaku
zdi se da gre za slovo
pravo dolgo
morda dokončno
sanje niso tu doma
odpeljejo se ob treh in petnajst
brez njega
zanj ni prostora na tem vlaku
kmalu bo le še spomin
pojemajoč odmev znanega glasu
izginjajoč obraz med mnogimi
tri in štirinajst
včeraj se meša z danes in z jutri
z vsem kar je in ni bilo
kot bi vse vzkipelo v zadnji minuti
tri in petnajst
mahanje v slovo
glasen pisk
adijo adijo
je razbrati z ustnic

na peronu mož
skoraj je že izginil
skoraj je že spomin

botermesec