Take so življenja nitke,

ki nas vežejo med sabo:

Poti se spletajo kot kitke -

tvoja z mano, moja s tabo.

Prepletajo se nam usode

in križajo se naše ceste.

Zaman si iščemo izhode,

življenja so zavite preste.

Tukaj, na tem našem krogu,

polnem kamenja, pregrad,

včasih ždimo, kot v brlogu,

včasih delamo si grad.

Se vprašaš kdaj o smislu vsega?

In kje je cilj in kje pristan?

Te včasih, kakor mene, bega,

vrtiš se, padaš, kot pijan?

Poznam to žalost in nemoč,

iskanje smisla, ki ga ni.

Morda sva dana si v pomoč,

da zvezdi sva si, v tej temi?

Drug drugemu bodiva to,

kar iščeva v temačnem krogu.

Za moč zazriva se v nebo:

(v)se prepustiva Bogu.

Katarina Ambrož