Zaman vojaška policija

udrihala po gongu je,

bila sta že na varnem, že

na drugem bregu, a fobija

je mučila ubežnika, da vdilj

je spraševal jo: »Je še daleč cilj?«

Šele tedaj,

ko mu rekla stotič je: »Na varnem sva.«,

se odvalil mu je kamen od srca.

Pol litra vsaj

je izgubil krvi

in zdaj,

ko mu obvezala je rano,

od polka lastnega zavdano,

zleknjen nazaj

se zagledal v njene temne je oči:

»Kako ti je ime?«

»Marija.« »Marija.

Si domačinka iz vasi?«

»Ne, tujka sem, tako kot ti.«

Prijel jo je za roko, za zapestje.

»Tebi srce razbija...«

»Ah, nič ni to...« »O, pač! To slaba vest je,

ker si me rešila ...«

»Ne skrbi zame, spi zdaj, spi!«

Matej Krevs