z navidezno lahkotnostjo

ločujem banalnost svoje telesnosti

od nedoločljivega pogrešanja

ki se kot jegulja vtiska

v mehkobo možganskih vijug

v sanjah sem letel nad stebri

ki se že ob prvih žarkih svetlobe

razblinijo v drobne kaplje rose

s katerimi si izpiram neznosnost

nenehnega bobnenja neba

pridi k meni

v klasje nepožetega žita

v toplo sapo večera

da me nasloniš

na šepet tvoje kože

igorj