Kako zelo te ljubim,

moja draga domovina,

a nad vsem, najdražja,

meni soška si krajina.

Kjerkoli jaz sem hodil,

vedno sem se vračal,

ti si moj pravi dom,

vse druge sem zavračal.

Globoke korenine

sem v domači prsti gnal,

od mladih nog do danes,

pokončen tu obstal ...

Zatiran, zapostavljen,

je primorski človek bil,

spretno in ponosno,

iz vsegá se je izvil.

Zgodovina se ponavlja,

zdaj mirno tu živi

a zahrbtna mu nevihta,

ponovno spet preti.

tolminka