Kmalu za tem, ko ga je narod posedel na tron,
je vladarju omrzelo vsako delo in ostajal je na
vakancah, kar najdlje je bilo mogoče.

In ko se je naposled vrnil na dvor je nekaj časa
sanjaril in trosil neumnosti in spet čakal odhoda
na počitnice s skoraj čutno nestrpnostjo.

Vbil si je v glavo, da ga preganja zla sreča
poosebljena v opoziciji, da mu je vedno za
petami in postal je totalist kakor kak vzhodnjak.

Vladavina je bila zanj neznana neznosna 
dežela in narod v njej tujek, kot škalika v
prstu.

Narodu se je zdelo, da se je v svobodi povsod
okrog njega marsikaj nekoliko spremenilo.
Sonce je bilo menda bolj gorko kakor nekdaj,

nebo malo manj modro, trava malo manj 
zelena; in cvetlice bolj blede in manj dišeče,
da niso opajale čisto tako kakor nekdaj.

Še rajanje, ki je trajalo v nedogled,
se je zdelo spotakljivo.

Tomaž Mahkovic