
padel sem -
ne kot dež,
ne kot listje -
ampak kot sokol, ustreljen sredi lova,
s kremplji, še vedno oklepljenimi okoli praznine.
nebo se je obrnilo stran,
zemlja ni trznila.
tišina,
potem prod v ustih,
kri v slini,
ukrivljena krila.
a ljubezen -
divja, brez zavor,
z dahom po viskiju in tresočimi rokami -
me je našla.
ni me rešila -
zanetila me je.
zdaj vstajam -
ne svet,
ampak lačen,
in v ognju.
To pa znaš samo ti napisat.
Samo ne vem kako konj
Rezgeta ko...
Odlično.
Irena
Padec z voljo po vstajanju ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Hors
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!