Včasih srečam damo,
staro, lepo, čilo.
Vedno vidim samo,
vedno gleda milo.

Čutim njene misli,
kadar me pogleda:
kdaj so dnevi kisli,
kdaj jo kaj razjeda.

Vendar nič ne toži,
vedno le pozdravi,
a pogled se zoži,
senca ga preplavi;

gleda begajoče,
žalost je v očeh.
Kadar duša joče
gleda le po tleh.

Čutim njeno rano,
čutim iz pozdrava.
Vse to mi je znano,
kot da se poznava.

Ona, moja dama,
vsa tako je mila!
Kot da mi je mama ...
... svojo sem zgubila.

Katarina Ambrož