Nesprejet

v nočeh brez zvezd,

v dneh brez sonca.

Izgubljen in prepuščen

nemilosti minevanja

ne veš,

ne znaš,

ne zmoreš drugače,

kakor da slepih oči,

gluhih ušes,

nemih ust,

odsotno

odrivaš

živost iz sebe

kot usmrajeno peno

na gladini,

jo porivaš

pod preprogo

kot plesnive drobtine.

Ker te je strah

in sram obenem

plesati skozi mavrice

ranljivega srca.

Pač raje v meglenih,

zatohlih pokrajinah uma

begavkam

pretkano nastavljaš

lažna rezila

za kastracijo

ega.

Ker svetost brazgotin

ta čas ni ravno in,

jih skrivaj maziliš

s pomilovanji,

in kreposti hliniš.

Pogubljen

brez kompasa

Srca

v nočeh brez zvezd,

v dneh brez sonca.

fionapanmor