Mi daš, prosim te, malo miru,

da se spočijem in na ramo privijem?

Ali boš vseskozi valove vame podíla,

da se duša nekoč med njimi bo izgúbila?

Saj vem, da mora biti tudi nevihta,

in vetrov nočnih, divja ihta –

zato da znaš ceniti sončen dan,

takrat, ko še albatros prijadra na tvojo stran.

Če ti priznam, da nimam več moči,

iz brezna zopet se povzpeti na vrh –

če ti priznam in nisem več ta, ki molči,

ali boš prišla pome in sprèletel me bo srh?

Videl sem že tvoje obraze in klical na pomoč,

ko tokrat prideš pome, naj bo tiha noč.

Mirno bom s tabo šel,

saj življenje svoje za čudež sem imel.

Rok Leš