Danes prazno je nebo,
ni oblakov niti ptic.
Tudi tebe tu ne bo.
Bom zaslišala vsaj klic?

Telefon se ne oglasi,
dneve tih je in molči.
Zame to so težki časi;
sama sem in brez moči.

Prazno je v moji duši
in praznina res boli!
Kar bilo je, zdaj se ruši,
telefon več ne zvoni.

In tako ostajam sama,
brez oblakov in brez ptic.
Ko pokrijem se z rokama,
solze tečejo vzdolž lic.

Katarina Ambrož