In gresta v noč, naprej

vzdolž mesečnih poljan,

skoz log, kjer v mraku vej

ne vidiš kod, ne kam

in je vsak zvok strašan,

prešla sta ga, a zdaj

morost, dolg kak lučaj

pred njima zraste grd;

čez morata, ni kaj,

dekle in bridka Smrt?

No, ona ve za pot,

za šote ozki pas

in kmalu brez nezgod

prispeta srečno v vas, 

tam ples je, glasba, špas ...

Naenkrat pa, kot blisk,

potihne godba, vrisk,

zgrozi se celi trg:

prišla sta na obisk

dekle in bridka Smrt.

V tišini tej spozna

veleposestnik jo,

do para stopi da

prikocka ples si z njo.

In vrže: dve. Samo!

Zdaj vrže pa možak,

šest prileti na tlak ...

Zagrabi mož jo trd,

že plešeta na takt

dekle in bridka smrt.

O, Jezus, kakšen ples

je bil to, brez fines

sta vsem prisotnim v brk

plesala divje res

dekle in bridka Smrt!

Matej Krevs