hodnik je bil ozek in je brnel.
stene so se nagibale kot utrujeni možje,
šepetale napol izrečena opravičila.
tla so zastokala, ko sem se premaknil.
a sem se vseeno premaknil.

zunaj je svet škripal z zobmi
ob kromu in dolžnostih.
znotraj je bila kava zažgana do črnine,
pa sem jo vseeno pil -
ker je bila topla
in ker je pomenila, da sem še tukaj.

včasih sem se zbujal z grlom iz železa
in s sanjami kot tisoč šumečih obljub.
zdaj se pač zbudim.
in to nekaj pomeni.

v ogledalu vidim zlomljenega človeka,
a ta pomežikne - torej je živ.
naučil sem se, da se s tem ni treba prepirati.
ščurek na okenski polici se ne zdrzne.
on ve.
preživel je že slabše dni
in, kljub temu, se še vedno vzpenja po zidu.

nekje laja pes brez razloga.
nekje nekdo zloži srajco,
ne za vojno ali žalovanje,
ampak za jutri.

upanje tukaj ne kriči.
sedi z bosimi nogami,
nasmejano, kot da ve neko skrivnost.
in morda jo res.

ne potrebujem kril,
samo tla, ki ostanejo na mestu,
in zrak, ki se še naprej dogaja.
danes imam oboje.

to mi zadošča.
to vzamem in grem,
ne proč od kaosa,
ampak skozenj -
ker skozenj
je edina pot ven.

Hors