
Vrba
Hodim po prodnatem pesku.
Spreminja se v blato.
Grem dalje.
Vrbe me vabijo.
Čakajo me, da iz njih spletem košaro.
Napolnila jo bom z belimi marjeticami.
Blato sega že do mojih gležnjev.
Vedno težje hodim.
Nato mi zdrsne.
In padam, in padam.
Moji lasje postajajo vrbove veje.
S prsti si jih navijem
v gnezdo.
Morda privabim kakšno osamelo ptico,
da sama znese kakšno jajce.
� Vabilo k branju poezije
Na portalu Spletni čas smo zaključili tematski sklop Črkologija: Jaz in čas, ki se skozi poezijo sprehaja po mejah spomina, tišine, notranjega premika in tiste mehkobe, v kateri se čas raztaplja.
Zadnje tri pesmi – Tebi, Utvara in Vrba – v središče postavljajo stik z izgubljenim, s samim seboj in s tem, kar v nas vzklije kljub padcu. Poleg poezije so objavljene tudi ilustracije in refleksije, ki z besedo in podobo ustvarjajo večplastno izkušnjo branja.
� Branje celotnega sklopa je dostopno tukaj:
� https://spletnicas.com/crkologija-jaz-in-cas/
Hvala vsem, ki berete med vrsticami.
#poezija #črkologija #spletničas #JazInČas #vizualnapoezija
Čestitke za to zgodbo, ki se me je dotaknila, vrba je tudi moja.
Lp, Caki
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Vanja Čibej
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!