Iščem stik, bližino in dotik.

Iščem tebe, ki si mi bil tako blizu.

Nikjer te ni.

Tavam v temi.

Kličem, jočem, derem se.

Nič.

V temno brezno spominov se spuščam 

ob misli na tvojo toplo roko, tvoj objem, tvoj nasmeh.

Ni te.

Samo jaz in lepljiva težka tema. 

Pomagaj! kličem.

Ni te.  

Usedem se na mrzla, lepljiva kamnita tla.

Čakam, jočem, upam.

Vse dokler nekaj ne utihne. 

Upanje.

Ni ga več. Šel te je iskat in ni ga bilo nazaj.

Ni te.

Premaknem se in želim vstati,

a moja obleka se je zlila s tlemi. 

Ne morem nikamor.

Pomagaj!

Ni te.

Napnem vse moči.

Kot črepinje se obleka razbije in popada z mojega telesa.  

Svobodna sem.

 Naga kot ob rojstvu, ranljiva in nedolžna.

Počasi hodim proti izhodu.

Proti svetlobi.

Še enkrat se ozrem.

Ni te.

Zbogom, rečem.

Toplo sonce že boža mojo dišečo belo kožo.

Včasih mi je žal, da sem te pustila v breznu spominov.

A res te nikjer ni bilo.

Dunja Indah