Srečen sem tam, kjer ni ničesar,
kjer sam sem sebi tihi dar.
Ni napuha, ne drugega telesa,
ki bi kazalo, kje je raj – kje so nebesa.

Svoj prav, narobe – le sebe bi poslušal,
svoje telo spoznal, ga do mej preizkušal.
Pobegniti moram, proč od tod,
ker svet je prepoln svojih zmot.

Kam višje – tja, kjer »dober dan« še nekaj velja,
kam s pesmijo – tja,kjer so sanje, kjer ni meja.
Tja, kjer potrebno je res malo,
da sestavim, kar je od mene še ostalo.

En globok vdih, en izdih – to je vse, kar rabim,
da težave življenja za hip pozabim.
Kaj bi dal, da bi dušo na vetru prepihal,
odmislil skrbi in spet lahkotno zadihal.

Rok Leš