Vem, da vidiš me jokati,
tudi ko se skrijem,
ko tako ne morem spati
in čez glavo se pokrijem.

Vem, da vidiš bolečino,
ki jo vsem prikrivam,
kadar jokam le v blazino,
kamor solze skrivam.

Vem, da vidiš polno ran,
ki nasmeh jih skriva.
A Ti ne ozreš se stran,
Tvoja milost jih umiva.

Vem, da vidiš mojo dušo,
(nič ne morem skriti)
ko bori se s strašno sušo,
prideš nežno jo zaliti.

Vem, da vidiš me, moj Bog,
saj pred Tabo nisem skrit.
Ko na tleh ležim ubog,
Ti ozdravi mojo bit!

Katarina Ambrož