SENCA SPOMINA
Roka se trese
od let in življenja,
drhteča postaja
zaradi ihtenja.
Duša žaluje,
ničesar več nima,
v senci spomina
je v njej le še zima.
Nikogar ni tukaj
in sama ostaja,
srce pa že čuti,
da konec prihaja.
Slovo ne bo težko,
tako se ji zdi.
Slovo bo rešitev
osamljenih dni.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Katarina Ambrož
- 28. 06. 2025 ob 12:58
- Prebrano 148 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 114.54
