strgana koralda pozabljenega rožnega venca
v zapuščeni omari
zataknjena v režo med dva predala
potišane sto in stokrat prebrane neuslišane molitve
hrapav zvok premikov preperelega zidovja
napol zabetonirane grobnice
nad tvojo drobno belo lobanjo
ušesa spet in spet in spet
posiljevana z neželjenimi zvoki
preglasno pulzirajočega donenja volkastih zvonov

nikamor nikamor nikamor
več ne prideš
ne da ne bi hotela takrat
ko je bil čas še tvoj
si si si
seveda si

samo živeti

Lidija Brezavšček - kočijaž