Nekoč bodo vse pesmi zapisane,

a tam nikogar, ki jih bi prebral.

Iz anagramov bodo stkali smisle,

nobena črka ne ostane sama.

In pajčolan bo kleknil pred oltar,

pod njim ne bo zaljubljene neveste.

V imenu mojem več ne bo svetlobe.

Na nebu se razgrne mesečina,

a brez oči, ki v njih bi izgorela.

Nad šumo bo zatrepetalo jutro

in pokoj v njej brez ptičjega glasu.

In v njej visoka bukva bo štrlela,

na njej zmedlelo vrezano srce.

V imenu mojem več ne bo tesnobe.

Mrož