Zdaj tu molči, ne oznanja več trpljenja.
Je kot rudar, ki dnevni kop je zanj

naporno delo. In spomni se lobanj -

srhljivo mrzlih, v vseh nočeh bedenja.

Iz hrama v hram, iz ječe v ječo hodi

in upa, da je odprl že vse duri!

Predrzna misel res, saj zvon v uri -
Memento mori bije;  ko še blodi!

Molči, ker taka sodba je; zapoved!
Za vrat ga stiska mrzla dlan in čaka!
Bo našel pot s podzemlja, kjer ni zraka?
In zdaj spozna, da reši ga izpoved.

In strah ga ni, čemú bi ga bilo? Ve -
v tistih globočinah so prav vsi ljudje.*

* Podobe iz sanj / Ivan Cankar 

triglav